Zgodovina in izv roots Museo Nazionale del Bargello
Zgodovina Museo Nazionale del Bargello je tesno prepletena s civilno administracijo Florenc. Zgradba je bila v večini zgrajena v 13. stoletju in je prvotno služila kot Palazzo del Podestà. V tej funkciji je bila sedež florentinskih magistratov in je delovala kot glavno administrativno središče mesta. Sama arhitektura je bila zasnovana tako, da odražala avtoriteto Podestà, najvišjegodločevalca mestnega councila v Florencah.
Sčasaj se je funkcija zgradje spreminjalaa v skladu s političnim okoljem mesta. Pozneje je postala sedež Bargella, vodje florentanske policije. V tem obdobju je palača služila kot policijska postaja in zapoznica. Te raznolike vloge, kot sta sedež pravosodja in prostor za zadržanje, so določale njeno uporabo več sto let, preden se je preobratila v kulturno institucijo.
Preobrazba v muzej se je začela sredino 19. stoletja. Museo Nazionale del Bargello je bil uradno ustanovljen leta 1865. Ta prehod je mesto pravne in kaznsko-administrativne uprave spremenil v hram za skrbništvo nad kiparstvom in dekorativno umetnostjo. Zgradba ostaja pomemben del mestne tkane Florenc, saj se je iz središčne middelajske trdnjave razvila v nacionalni umetniški muzej.
Gradba in njena arhitektura
Palazzo del Bargello, znan tudi kot Palazzo del Popolo, je zdelov, ki v svoji kamni odraža politično in pravno zgodovino Florence. Gradnja stavbe se je začela leta 1255, prvotno pa je bila zasnovana kot sedež Capitana del Popolo in kasneje Podestà, najvižjega sodnika mestnega councila. Ta središčna srednjeveška trdjava je skozi obdobja prešla skozi globoko preobrazbo, iz javne stavbe in sedeža policije pa se je razvila v svojo današnjo kulturno funkcijo. Njena arhitektura s svojo močjo demonstrira romanske načrte inženiringa, ki so bili popolnoma prilagojeni skozi vrhunsko srednjevečno ročevnost.
Fizična zasnova palače še vedno ohranja svojo zgodovinsko težo in dostojanstvenost. Dvorišče, ki je bilo nekoč priča javnim sojizim in pogubitvam, ostaja osrednji element stavbe. Ta prostor zdaj nudi veličastno kuliso za razstave zgodovinskega orodja in oklepi. Stroga, zaporedna zasnova palače je služila kot vzor za gradnjo Palazzo Vecchia, njeni zidovi pa so v tišini opazovali prehod mesta iz komunalne republike v sodobno državo.
Arhitektura zgradanja je neposredno povezana z urbanističnim razvojom Florence. Njena impresivna prisotnost v mestu odraža težo stoletij sodnih in upravnih dejavnosti. Preobrazba iz zapetnice in policijske postaje v hram skulptur je bila dokončana sredino 19. stoletja. Danes kamniti hodniki in prostorezni dvorane nudijo idealno okolje za ohranjanje dragocenih del Renesanse.
Obsežna zbirka renesančne skulpture
Museo Nazionale del Bargello deluje kot primarna nacionalna zbirka za itališko renesančno skulpturo. Njegove zbirke predstavljajo izjemno koncentracijo kiparskih del, ki obsegajo več zgodovinskih gibanj, vključno s gotičnim, helenističnim, baroknim in manierističnim slogom. Čeprav je širina zbirke izjemna, je srce muzeja nedvomno obdano z deli, ki jih je ustvaril Donatello.
Repertoar vključuje pomembne prispevke, ki jih so podali Michelangelo Buonarroti, Benvenuto Cellini in Andrea del Verrocchio. Prisotnost manieristične skulpture je posebej opazna v stalnih razstavah. Ta dela odražajo evolucijo oblike in tehnične natančnosti od tore renesanse skozi kasnejše slogovne premike sedemnajstega stoletja.
- David, okoli 1409 - Donatello
- Bacchus, 1497 - Michelangelo Buonarroti
- Perseus, 1540 - Benvenuto Cellini
- Sveti Jurij in zmaj, 1416 - Donatello
- Resurrectio Kristusa, 1463 - Andrea del Verrocchio
Čaestitve rezabelske zbirke
Zbirka v Museo Nazionale del Bargello vključuje temeljite preobratnice v zgodovini zahodne rezabelske umetnosti. Donatellovo zgodnje marmorno David predstavlja odklon od strogih, idealiziranih form in uvaja nov humanizem skozi svojo subtilno muskulaturu ter občutek notranje moči. V njegovi bližini Sveti Jurij in zmaj razkriva tehnično natančnost zgodnjega Quattrocenta. Te izjemne platiščni dela dopolnjujejo dva pomembna platišča, ki sta za tekmovalno razporeditev vrat krstnice leta 1401 pripravila Lorenzo Ghiberti in Filippo Brunelleschi, kar predstavlja odločilni trenutek v florentinskem umetniškem razvoju.
Muzej ohranja tudi zgodnji razvoj rezabelskega jezika, ki ga je oblikoval Michelangelo. Njegov Bacchus je prepojen z opojno senzualnostjo, medtem ko Brutus ponuja globoko raziskovanje oblike in psihološke globine. Ta dela nam omogočajo vpogled v evolucijo sloga, ki bo kasneje definiral visoko renesanso. Na področju bronastih delo zbirka vključuje model za kolosalno statuo Perseja, ki jo je izdelal Benvenuto Cellini, delo, ki izpostavlja tehnično dovršenost pozne renesanse.
- David, okoli 1409
- Sveti Jurij in zmaj, 1416
- Bacchus, 1497
- Brutus, 1540
Dekorativna umetnost in drugi zakladi
Muzejišaega Museo Nazionale del Bargello ohranja enciklopedsko zbirko dekorativnih umetnosti, ki nudi globok vpogled v širši materialni svetive Florence. Hodniki so napolnjeni s keramičnimi izdelki iz delavnice Della Robbia, ki jih odlikujejo njihove značilne glazure in oblike. Ta dela so postavljena vstoč v raznolika druga medija, vključno s bronastimi aliivorimi in tekstilnimi artefakti. Zbirko dodatno obogatijo zgodovinsko orožje in oklep, ki odražajo nekdanje funkcije same stavbe.
V muzejskih zbirkah najdemo tudi edinstvene plošče in lesene skulpture. Ti predmeti so del širše zbirke vrhunskih umetnostnih del, ki vključujejo prispevke iz kolekcij Carrand, Ressman in Franchetti. Prisotnost teh objektov omogoča temeljit študij tehnične dovršenosti, ki je bila uporabljena pri funkcionalnih in okrasnih predmetih skozi Renesanso in obdobja, ki so ji sledila.
