Zgodovina in korenine institucije The Barnes Foundation
Zgodovina The Barnes Foundation se začne v zasebni zbirki, ki je bila prvotno del rezidence v Merionu, kjer je dr. Albert C. Barnes, ameriški kemik in podjetnik, leta 1922 postavil temelje tej izjemne institucije. Njegov cilj ni bil zgolj zbirateljstvo, temveč ustvaritev izobraževalnega okolja, ki bi se osredotočalo na neposredno opazovanje umetnosti. Ta vizionarska misija je postala javno dostopna že 19. marca 1925, ko je bila fundacija uradno odpreta javnosti.
Zgodovina institucije je tesno povezana s specifično vizijo njenega ustanovnika, ki je želel preiti polno mimo tradicionalnim akademskim predavanjam. Namesto tega je poudarjal metodo učenja skozi skrbljivo proučevanje forme in barv, kar je bila ključna misija, ki se je ob širjenju zbirke le še poglobljala. Leto 2012 pa je prineslo pomembno prelomnico, ko se je fundacija preselila iz svoje prvotne lokacije v Merionu v novo, sodobno prosto orodje v Philadelphiji na Pennsylvaniji.
Arhitektura in estetika ansamblja
Vizualna logika The Barnes Foundation temelji na edinstveni koncepciji ansamblja. Ta metoda zavrga tradicionalne kronološke ali umetnikom usmerjene razvrščanja in se namesto njih odloči za skrbno izbrane, harmonične skupine. S tem ko so različni slogi, obdobja in kulture postavljeni v neposredno bližino, taka razvrščitev spodbuja doživetje, ki temelji na medsebojni povezavi. Obraz gledalca razkrije, kako se v tesnem stiku med platnom, videnjem, linijo in svetlobo prepletajo območji, ko je slika postavljena ob kipa ali delo dekorativne umetnosti. Ta pristop zahteva aktivno opazovanje, da bi razkrili skrite niti, ki povezujejo na prvi pogled nepovezane umetniške dosežke.
Fizični prostori so zasnovani tako, da podpirajo ta specifičen način pogleda. Trenutni objekt na Benjamin Franklin Parkway je bil zgrajen z namenom, da ponosno ponositi razmerje in intimo vzdušje prvotnih galerij v Merionu. Ta kontinuiteta zagotavlja, da so specifični vizualni dialogi, ki jih je načrtoval sam ustanovitelj, še vedno prisotni in živi. Arhitektura spodbuja občutek neprekinjenega pretoka, ki omogoča oku, da se brez ovir in strogih zgodovinskih razmejitev pomikati med različne elemente ansamblja.
Prvotni kompleks v Merionu je zasnoval arhitekt Paul Philippe Cret. Njegovo del je postavil strukturno enoto za edinstveno filozofijo razstave zbirke. Razvrščanje predmetov znotraj teh prostorov ostaja ključni del izobraževalne misije institucije, ki predaja prednost neposrednemu opazovanju pred surovim akademskim predavanjem.
Impressionistična in postimpresionistična zbirka
Zbirka se osredotoča na razvoj moderne vizije skozi impresionistično in postimpresionistično slikarstvo. Znatilen del bogastva institucije je posvečen Paulu Cézanneju, katerega dela je v zbirki več kot 181. Ta platna omogočajo neposreden študij njegovega pristopa k obliki in prostorskim odnosom. Ob Cézanneju zbirka vključuje šesnaestindeset del Pierre-Augusta Renoirja, ki skozi njegov specifičen črtovniški slog zajema svetlobo in vsakdanji život.
Fondacija sledi tudi razvoju fauvizma in torega modernizma. Henri Matisse je zastopana z 60 delami, ki obsegajo njegove različne stilsko preoblikitve. Zbirka vključuje 44 del Pabla Picassa in 14 del Amedea Modiglianija. Ta dela so razvrščena tako, da spodbuja razumevanje barv in črt preko medsebočnih odnosov, pogosto pa različna umetnostna gibanja postavijo v neposreden vizualni stik.
Dragocenosti kolekcije
Kolekcija nudi globoko in značajno predstavitev evolucije umetnika Henri Matisse, ki skozi svoja dela sledi prehodu od zgodnjih fauvističnih eksperimentov do njegovih poznejših, bolj dekorativnih kompozicij. Osrednja prisotnost v galerijah je njegov triptih, velik 45-čet_metrski, The Dance II. To monumentalno delo je postavljeno tako, da vstopa v neposreden dialog z okoliškim ansamblom, kar poudarja ritmično uporabo barv in oblike, ki opredeljuje edinstven pristop institucije k razstaviščenju.
Paul Cézanne je zastopana skozi obsežno zbirko del, med katerimi izstopa Garçon au Gilet Rouge. Ta slika razkriva njegovo specifično uporabo barv in kompozicije za doseganje formalne inovacije. Sksiaj z njegovimi platnami kolekcija vključuje tudi Gauguina M Loulou. Ta evropska dela so postavljena v dialog z bogatimi zbirkami afriške skulpture in umetnosti Native American, kar ustvarja tiste relacijske vizualne povezave, ki so ključne za filozofijo The Barnes Foundation.
Arboretum in naravna lepota
Arboretum The Barnes Foundation ostaja v Merionu, kjer je bil okoli leta 1880 ustanovljen s strani kapetana Josepha Lapsleya Wilsona. Ta pristojni prostor vključuje redke drevesa in zgodovinske zbirke rastlin, ki odražajo hortikulturne interese ustanovitelja. Ti vrtovi nudijo mirno pokrajino, polno zapletenih pešaških poti in spokojnih prostorov, ki so popolnoma odtujeni od hiterga mestnega okolja.
To lokacija deluje kot živo laboratorij za hortikulturno izobraževanje. S sodelovanjem z univerza Saint Joseph's University arboretum nadaljuje svojo predanost botaničnemu raziskovanju in učenju. Ta tesna povezava zagotavlja ohranjanje dragocenih zbirk ter neprekinjeno proučevanje raznolike rastinske živahnosti, ki se vzdržuje na tem posestvu.
Nedavne preoblikitve in selitev
The Barnes Foundation je prehodila pomembno transformacijo, ko se je leta 2012 iz svoje prvotne sedežnice v Merionu preselila v nowy objekt na Benjamin Franklin Parkway v Philadelphiji. Ta selitev je bila plod dolgotrajnih prizadevanj za zagotavljanje stabilnosti in dostopnosti institucije. Nova zgradba, ki je bila odprrta v maju 2012, je bila zgrajena v vrednosti 150 milijonov dolarjev, pri čemer je projekt podpralo 100 milijonov dolarjev javnih sredstev, ki jih je zagotovila država Pensilvanija.
Selitev je bila posledica desetletij zapletov na pravnem in finančnem področju, ki so se nanašali na prvotne pogoje ustanovitve fundacije. Čeprav je bila selitev predmet intenzivnih debat, se trenutna administracija pod vodstvom predsednika in izvršnega direktora Thomasa "Thoma" Collinsa osredotoča na misijo institucije, ki jo tvorita izobraževanje in globoko raziskovanje umetnosti. Fundacija še vedno vzdržuje svojo prisotnost tako v Philadelphiji kot v Merion Station, s čimer ohranja neposredno povezavo med umetniško zbirko in naravnim arbedoretumom.
