Zgodovina in izv roots zam Grad Belvoir

Grad Belvoir zaseda vprejemno mesto v naravi Leicestershireja, kjer razgleduje nad dolino Belvoir. To je kraj, ki je bil nepretrano zasoljen že od neposredne posledice normanske osvojitve leta 1066. Leta 1067 je Robert de Todeni na tem hribu postavil prvo utrepijočo zgradbo, ki je uporabljala zasnovo motte-and-bailey za zaščito terena. Ta zgodnja trdjava je označila začetek dolge nize zgradb, saj je bil grad rebuilt vsaj trikrat, da bi se prilagodil changing requirements svojih stanovalcev in premikajočim se valovom angleške zgodovine.

Družina Manners je s podeželim v tem posestvju ohranila povezavo že petsto let. Njihova prisotnost je oblikovala kontinuiteto tega kraja skozi stoletja političnih in socialnih prevratov. Več kot tri stoletja je grad Belvoir služil kot sedež vojvodih Rutland. Ta linija je bila priča transformaciji gradu iz obrambne utrepije v veličastno rezidenco, čeprav je bila ta prehod pogosto zaznaman s konflikti. Med angleško civilno vojno so parlamentarci grad uničili leta 1649, kar je bil obdobje velikih prevratov, ki je spremenilo pot razvoja celotne posesti.

Arhitektura in zasnova gradu

Grad zaseda dominančen položaj na hribu, ki razgleduje nad dolino Belvoir. Njegovo ime, ki izvira iz normanske pranceine za "lepo razgled", odraža vizualno razmerje med kameno zgradbo in okoliško naravo. Kraj je skozi stoletja prešel skozi več transformacij, kjer se je vsaka iteracija odzivala na changing preferences družine Manners. Pomembna faza gradnje se je zgodila, ko je tretji grad zasnoval John Webb, učenec Iniga Jonesa.

Trenutna zgradba je razred I liste v stilu imitacije gradu, ki datira iz začetka 19. stoletja. Ta končna zgradba se je pojavila, ko je 5. vojvoda Rutland naročil arhitektu Jamesu Wyattu, da na tem mestu ponovno zgradi v romantičnem stilu neogotične obnove. Zasnova odraža estetske gibanja tistega obdobja, kjer se je odklonila od klasičnih namenov prejšnjih stoletij v smeri bolj dramatične, srednjemozitne siluete. Arhitektura si prizadeva harmonizirati z nepregledno topografijo Leicestershireja.

Dragocenosti kolekcije

Prisotnost teh del v veličastni rezidenci odraža dolgo zgodovino pridobivanja umetnin s strani družine Manners. Med najpomembnejšimi deli je prikaz Poslednje molitve avtorja Pieter Coecke van Aelst iz leta 1527. V bližini kolekcija vsebuje dva pomembna dela Nicolasa Poussina, vključno s delom Potrditev, iz leta približno 1638, in Porokom Device, iz leta približno 1640. Te slike posedujejo tiho težo, ki obvaja prostor, ki ga zasedajo.

Portreti in žanrske scene ponujajo drugačen pogled na to dobo. Anthony van Dyck je okoli leta 1630 naslikal Portret Katherine Manners, vojkinje Buckingham, s čimer je zajel specifičen trenutek v liniji posesti. David Teniers mlajši je prisolil z delom Flandrijski poslovci iz leta približno 1646, ki ponuja vpogled v podrobne narativne tradicije sredine sedemnajstega stoletja. Vsak predmet ostaja fizična povezava s preteklostjo, shranjena v stene gradu.