Zgodovina in korenine Städel Museum
Korenine Städel Museum sega v osebno zbirko Johanna Friedricha Städela, frankfurtskihga bankirja in mecena umetnosti. Kot mestna temeljarna je bila ustanovljena leta 1815, uradno pa je institucija nastala leta 1817. Städlov namen je bil ohraniti njegovo dediščevo umetnost in omogočiti javnosti dostop do dela, ki si jih je pridobil skozi svoja potovanja in poslovna dejavnost. Njegova zapuščina je vključevala skoraj 500 slik, 4.600 risov in 10.000 grafičnih del.
Fizična prisotnost institucije se je razvijala v tesnem stiku z njo, ko se je širila tudi njena zbirka. Leta 1833 je muzej zasedel svojo prvo izpostavnico v zgradbi na ulici Neue Mainzer Straße. Sčasaj se je zbirka preselila na svojo trenutno lokacijo na bregu Sachsenhausena na reki Main, kjer se nahaja že od leta 1878. To preselitev je institucijo postavila neposredno ob Museumsufer, ob promenadi ob reki v Frankfurtu v Nemčiji.
Zgodovina muzeja je zaznamovana z njegovim prehodom iz zasebne zbirke del do javne institucije. Temelj ustanova je bil postavljen na podlagi specifične želje v Städlovi zapovedi, da se ustanovi institut, posvečen širjenju umetniškega znanja. Ta predanost trajnosti je omogočila, da se je zbirka iz svojega prvotnega jedra razvila v celovito pregledno raziskovanje evropske umetnosti, ki obsega sedem stoletij.
Gradba in njena arhitektura
Arhitekturna naracija, ki jo pripoveduje Städel Museum, je določena z dialogom med njegovo neorenesančno renesančno osnovo iz leta 1878 in sodobnimi strukturnimi razširitvami. Prvotna gradba, ki jo je zasnoval Oskar Sommer, je na bregu Sachsenhausena na reki Main vzpostavila klasično prisotnost. To zgodovinsko jedro je bilo razširjeno skozi dve pomembni fazi: prvo jo je v letu 1990 dodal Gustav Peichl, drugo pa je v letu 2012 izvedela arhitekturna firma Schneider+Schumacher.
Razširitev iz leta 2012, ki jo je zasnovala firma Schneider+Schumacher, sledi načrtovani prostorski logiki. Nov krilo je postavljeno lungo osrednje osi, da bi ponovno vzpostavilo zgodovinsko prostorsko razporeditev lokacije. Ta podaljšek se večinoma nahaja pod zemljo, pod vrtom muzeja. Konstrukcija ima rahlo kopčasto strop, ki ga podpirajo drobnki armirani stebri, z 195 krožnih streznimi okna, ki v spodnje izpostavne prostore vnašajo naravno svetlobo. Ta podzemni nivo je posvečen zbirki umetnosti 20. stoletja. Na strehi se odvija terasa, ki ponuja čudovit razgled na panoramo Frankfurta.
Zbirka, ki obsega sedem stoletij
Zbirka v Städel Museum obdaja sedem stoletij evropske slikarice, ki s svojo neprekinjeno linijo razkriva umetniško pot od zgodnjih 14. stoletja vse do sodobnosti. Ta izjemna širina omogoča neposredno primerjavo premikajočih se umetniških prioritet skozi različna obdobja, kjer se prepletajo vizije različnih generacij ustvarjalcev. V muzejskih prostorih se srečuje 3.100 naslovnic na platnu in 660 rezab, vse skupaj spremljalo bogato fotografsko arhivsko gradivo, ki obsegata več kot 4.600 slik.
Dovadnost in globina institucije se skriva tudi v njenih grafičnih umetnostih. Muzej hrani več kot 100.000 risk in tiskov, ki služijo kot podrobna kronika tehnične evolucije in stilskih preoblikovanj. Ta dela ponujajo izjemno natančen in granularen pogled na metode, ki so jih uporabljali umetniki od obdobja renesanse pa vse do moderne ere.
Med izpostavljenimi dragulji zbirke so:
- Jan van Eyck, Lucca Madonna, okoli 1437
- Rembrandt van Rijn, Samsonovo slepjenje, 1636
- Claude Monet, Kosilo, 1868
- Franz Marc, Pes, ki leži v snegu, okoli 1911
Dragocenosti kolekcije
Kolekcija vsi čudeži Städel Museum vključuje izjemna dela iz začetka petnajstega stoletja, med katerimi blesti Jan van Eyck s svojim delom Lucca Madonna iz leta 1437. Ta zgodovni obdobje dopolnjuje tudi Hieronymus Bosch, ki je okoli leta 1500 ustvaril svoje močno izraženo delo Ecce Homo. Te slike so tesno povezane z izjemno podrobno portretno slikarstvom nemške renesanse, ki ga ponazarja na primer Albrecht Dürer v svojem portretu Katharina Furlegerin z spuščenimi lasi iz leta 1497.
Sijaj nizozemskega zlate dobe v muzeju odraža Johannes Vermeer s svojim delom Geograf, naslikanim leta 1669. Ta ep pa v muzeju zastopa tudi dramatično in čustveno napeto delo Samsonovo slepjenje, ki ga je leta 1636 ustvaril Rembrandt van Rijn. Ta umetniška dela najbolje ponazarjajo tehnično dovršenost in raznoliko tematiko, ki značilnostuje muzejske zbirke iz sedemnajstega stoletja.
Ko se potimo v devetnajsto stoletje, srečamo Claude Monet in njegovo delo Obed iz leta 1868. To delo predstavlja obdobje globokih stilskih preoblikovanj znotraj celotne kolekcije. Širina teh umetniških zakladov omogoča neposredno in fascinantno primerjavo različnih obdobij evropskega slikarstva.
Razstave in raziskave
Muzej Städel Museum sledi ritmu redno menjujočih se začasnih razstav, ki so zasnovane za globoko raziskovanje specifičnih tematik ali posvetitev posameznim umetnikom. Izrazit primer v nedavnem obdobju je bila razstava »Ustvarjanje Van Gogha« v letih 2019/2020, ki je privabila impresivnih 505.750 obiskovalcev. Takšne predstavitve omogočajo osredotočen pogled na širino muzejske zbirke, kjer se umetnost prepleta v dialog med zgodovinskimi konteksti in sodobnimi perspektivami.
Raziskovalno delo in dostopnost umetnosti sta podprta skozi pomembne digitalne pobede. Digitalna zbirka služi kot primarna raziskovalna platforma za celotno muzejsko dediščino, kar raziskovalcem in širši javnosti omogoča neposreden stik z globino in raznolikostjo umetniških del. Poleg tega je na voljo tudi spletna platforma za razstave, ki omogoča dostop do draguljev Städel Museum občinstvu po vsem svetu, ne glede na njihovo geografsko lokacijo.
