Zgodovina Teatra in muzeja Dalí
Teater in muzej Dalí se nahaja v Figueresih v Španiji. Njegovi začetki so tesno povezani z rušinami starega mestnega gledališča v Figueresih, hiše, ki je bila ognjeno uničena med špansko civilno vojno. Dolga leta je to mesto ostalo v stanju ruševine, prazna skorupna shell, ki je bila le odmežnik svoje preteklosti. Leta 1960 sta se Salvador Dalí in župan Figueres odločila, da ta prostor obnovita, s čimer bi poškodovano znamenje spremenili v posvečen muzej za umetnikovo delo.
Preobražba in gradnja so se začeli leta 1968. Projekt je imel namen ponoviti uporabo tega zgodovinskega mesta, kar je v letu 1974 privedlo do ustanovit muzeja. Salvador Dalí je z to lokacijo ohranil globoko, intimen stik, saj je v Figueresih živel od leta 1984 do 1989. Sama zgradba ostaja fizični del njegove osebne zgodovine, zgrajena na tleh, kjer je kot mlad človek nekoč pripravil svoje prve javne razstave.
Arhitektura surrealističnega labirinta
Ta monumentalna struktura v Figueres v Španiji deluje kot umetnikovo poslednje, veličastno stvarstvo. Zasedla je območje nekdaj zapuščenega in poželenega gledališča, kjer je prvotni namen zgradje popolnoma prevladal razrasteni, surrealistični labirint. Ta arhitekturni koncept si želi z disorientationo racionalnega uma doseči preko kompleksne razporeditve prostorov. Arhitekta, Joaquim de Ros i Ramis in Alexandre Bonaterra, sta si podarila nalogo, da so ruševine spremenili v to namerno, psihološko okolje. Razporeditev se razprostira dlje od primarnih zidov in vključuje zgradje ter dvorišča, ki so tesno povezana z starim gledališčem.
Zunanjost zgradje opredelja osupljivo sestavljanje oblik, ki se konča v veličastni geodezirni kupoli. Ta steklena struktura se postavlja nad nekdanjo gledališčno plato, kar omogoča svetlobi, da prodre v notranjost. Tam, kjer so nekoč sedele publika, je prostor transformiran v dvorišče, odprto proti nebesu. Ta odprtost nudi ostre nasprotje zaprtim, sanjskimi prostori, ki jih najdemo znotraj labirinta. Arhitektura tu ne služi le kot prostor za umetnost; deluje kot fizična manifestacija podzavesti, kjer se meje med zgradjo in sanjami postanejo preprosti in neopazne.
Obsežna zbirka Salvadora Dalíja
Muzej v sebi hrani največjo in najbolj raznoliko zbirko del Salvadora Dalíja. V njenem središču stoji umetnikov osebni arhiv, celovito dela, ki obdsegajo vsako desetletje njegovega ustvarjalnega življenja. Te slike so si prizdelile prostor ob skulpturam, tridimenzionalnim kolažim in mehanskih napravam, ki s svojo prisotnostjo izzivajo meje tradicionalnih oblik. Skupnost teh predmetov ustvarja fizični zapis življenja, ki je bilo neposredno prepleten z umetnostjo.
Zvenčena poza platna se zbirka širi v smeri zapletenosti in prehodnosti. Tukaj so shranjeni čarobni riski in grafike, kot tudi modni ali jewelry dizajni in holografske kreacije. Ta raznolikost odraža nepretrlo težnjo po novih medijih. Čeprav je osredje še vedno na Dalíju, Teater in muzej Dalí vabi tudi predstavitve dela drugih umetnikov, vključno s čim bolj izrazitimi delami, ki jih je ustvaril El Greco in Marcel Duchamp, ter dela umetnika Johna de Andrea.
- Gala ob razmišljanju o Sredozemljanstvu, ki se na devetnajstih metrih spremeni v portret Abrahama Lincolna, 1976
- Kubistična kompozicija - Portret sedeleče osebe, ki drži pismo, 1923
Masterpieces and Iconic Works
Prisotnost del v teh stenah razkriva evolucijo edinstvene vizije. Early eksperimenti so vidni v delih, kot sta Nasmehljiva Venera (1921) in Tea 'sur l'herbe' (1921). Ta dela so postavljena ob Kubistična kompozicija - Portret sedeleče osebe, ki drži pismo, ki datira v približno leto 1923. Takšna dela postavljajo temelj za bolj kompleksne, transformativne objekte, ki jih srečamo kasneje v zbirki. Obiskovalec tu naleti na Gala, ki razmišlja o Sredozemlju, ki se na devetnajstih metrovih spremeni v portret Abrahama Lincolna, obsežno delo iz leta približno 1976, ki zahteva specifičen fizičen odnos z gledalcem.
Meja med funkcionalnimi predmeti in surrealistično skulpturo se v teh prostorih pogosto razvije. Tridimenzionalna anamorfozna dnevnopoljska instalacija vključuje Sofa Mae West - Ustnice, delo funkcionalne umetnosti, ki spreminja svojo obliko glede na položaj opazovalca. Ta obsedenost nečesa nepričakovanega se razširja tudi na Dalíjevo instalacijo, ki je smješčena v avto v polnih dimenzijah, delo, ki je navdihlozhito povezano z delom Dežni taksi (1938). Tudi sama arhitektura prispeva k temu občutku nečesa nadrealnega, saj steklena geodezna kupola krona odraslo sceno starega teatra in omogoča svetlobi, da vstopi v intimitno interakcijo z objekti pod njo.
- Nasmehljiva Venera (1921)
- Tea 'sur l'herbe' (1921)
- Kubistična kompozicija - Portret sedeleče osebe, ki drži pismo (približno 1923)
- Gala, ki razmišlja o Sredozemlju, ki se na devetnajstih metrovih spremeni v portret Abrahama Lincolna (približno 1976)
