Zgodovina in korenine Museum Folkwang
Zgodovina Museum Folkwang se začne z prepletenjem dveh ločenih dediščin. Leta 1902 je Karl Ernst Osthaus ustanovil zasebni Folkwang Museum, zbirko, ki jo je vodila jasna vizija za sodobni izraz umetnosti. Pozneje se mu je pridružil essenski Kunstmuseum, ustanovljen leta 1906. Leta 1922 sta se ti dva entiteta združila in tvorila institucijo, ki jo danes poznamo v Essenu v Nemčiji. Ta sinteza je prinesla vrhunsko zbirko, osredotočeno na razvoj umetnosti v 19. in 20. stoletju.
Samo ime nosi težo arhajnega pomena. Izvira iz koncepta Fólkvangr, pašnika mrtvih v nordijski mitologiji, nad katerim vlada boginja Freyja. Ta povezava z temami življenja in spominjanja nudi tiho kuliso delom, ki se nahajajo v tej instituciji. Muzej že dolgo deluje kot prostor, kjer se skozi njegovo fizično prisotnost opazuje evolucija sodobne umetnosti.
Temelj institucije je bil zgrajen na ambicijah zasebnih zbirateljev in na promenljivih zgodovnih vihrovih. S združevanjem essenskega Kunstmuseum in Folkwang muzeja je to mesto postalo centralna točka za raziskovanje umetniških premikov. Ostaja pomembno hramišče za vse tiste, ki jih zanima razvoj modernizma skozi stoletja.
Gradba in njena arhitektura
Arhitekturna prisotnost, ki jo predstavlja Museum Folkwang, je opredeljena skozi neposreden dialog med različnimi obdobji. Prvotna struktura, zgrajena leta 1902, zagotavlja zgodovinsko temeljno noto za to institucijo. Ta starejša gradba je bila razpoložljiva za premišljeno širitev skozi pomembno nadgradnjo, ki jo je zasnovalo biro David Chipperfield Architects. Ta dodatek, ki je postal dostopem januarja 2010, je povečal obstoječo površino muzeja za 16.000 kvadratnih metrov.
Nadzgradnja je značilna po svoji polprezreti fasadi, izdelani iz plošč iz recikliranega stekla. Takšna izbira materiala omogoča gradbi, da vstopi v intimen dialog z promenenom naravno svetlobo Essena v Nemčiji. Zasnova ustvarja občutek odprenosti, saj moderni volumni neposredno integrira z zgodovinsko arhitekturo. Igra med betonom in steklom zagotavlja, da se novi prostori zdelo povezani z prvotno lokacijo, hkrati pa omogočajo potrebno razpon za sodobne izpostavljanske potrebe.
Glavne zbirke in oddelki
Zbirke, ki jih hrani Museum Folkwang, obsegajo izjemno širok spekter umetnosti 19. in 20. stoletja. Ta kolekcija skozi različne medije, vključno z obsežno izbiro tiskov in risk, sledi evoluciji moderne ekspresije. Poleg teh evropskih tradicij institucija vzdržuje tudi zbirko starejših in ne-evropskih umetnosti, kar nudi širšo perspektivo na človeško ustvarjalnost skozi različna obdobja in geografska področja.
Občutni del identitete muzeja se skriva v njegovih specializiranih oddelkih. Fotografska zbirka je z leti zrasla in zdaj vključuje več kot 50.000 fotografij, ki dokumentirajo vizualno kulturo skozi nesterežno raznoliko nabor objektivov in tehnik. Skromno, a hkrati impresivno, je ob tem še Deutsche Plakat Museum, ki v svojih prostorih hrani približno 340.000 plakatov. Ta grafična dela predstavljajo vizualni kronološki zapis političnega diskurza, gospodarskih premikih in kulturnih občutij, od obdobja Weimarje do konca hladnega vojne.
- Deutsche Plakat Museum: približno 340.000 plakatov
- Fotografska zbirka: več kot 50.000 fotografij
Dragocenosti kolekcije
Stati pred delom Frau vor untergehender Sonne pomeni srečanje z mirujočim tišinom leta 1818. Delo, ki ga je ustvaril Caspar David Friedrich, ima v sebi takšno brezčasno nepremihljivost, ki zahteva določeno mero potrpljenja in globoko kontemplacijo. V bližini pa je težko, ritmično delo leta 1888 zajeto v delu Vincent Willem Van Gogh z naslovom Quay with Men Unloading Sand Barges. Njegovi potežni dlani nosijo fizično težo, občutek gibanja in industrijske moči, ki ostaja oprijemljiv tudi v svoji nepremičnosti.
Kolekcija se iz teh meditativnih pokrajin prevesa v strukturirano intenzivnost, ki jo prinaša Paul Cézanne. Njegovo del La carrière de Bibémus ponudba študijo oblike in geološke prisotnosti. Ta poudarek na strukturi najde svojo drugačno, bolj motečno energijo v delih nemških ekspresionistov. Ernst Ludwig Kirchner v svojem delu Leaping Dancer zajema specifično, živčno vitalnost, ki opredeljuje premik tistega obdobja proti čustveni neposrednosti.
V delih, ki jih je ustvaril Eugène Henri Paul Gauguin, pa čutimo tudi globok občutek prvinskosti. Njegovo del Contes Barbares, datiran iz leta 1902, predstavlja odklon od naturalizma prejšnjih desetletij. Prisotnost teh del ustvarja dialog med opazovanjem zunanjega sveta in izrazom notranjih stanj duše.
Nacističko obdobje in umetniške čistke
Zgodovina te institucije v sebi nosi globoko prelomnico, ki jo je povzročil vzpon nacizma. V tem obdobju je režim izvedel sistematično čiščenje del, ki so bila uvrščena v kategorijo »dekadentne umetnosti«. Ta kampanja je ciljala na različne umetniške pravce, vključno z abstrakcijo, kubizmom, ekspresionizmom, surrealizmom in impressionizmom. Leta 1937 je Joseph Goebbels organiziral razstavo, namenjeno prikazovanju teh del, ki jih je vlada označila za nesprejemljive. Zatoženi politični premiki so neposredno vplivali na zbirko Museum Folkwang, kar je privedlo do odložitve več kot 1.200 umetnin iz njegovih arhivov.
Izguba teh dragocenih del predstavlja nepopolnost in globoko vrtočo v zgodovini muzeja. Med umetniki, katerih dela so bili poskobljeni iz zbirke, so bili Georges Braque, Paul Cézanne, Giorgio de Chirico, Henri-Edmond Cross, André Derain, Henri Matisse in Edvard Munch. Poleg odložitve teh specifičnih del je bila razmere uničenja neizmerna. Nacistična vlada je zapolzila približno 5.000 umetnin, ki so veljale za neprodajne. To obdobje ostaja težko poglavje v narativi muzeja, ki označuje čas, ko je bila umetniška izražičnost utlačenost s strani državne ideologije.
